Mariborska kolesarska mreža

V prvem članku iz serije o lezikolesih smo si ogledali razvoj ležečih koles od samega začetka do skorajšnjega konca leta 1934. Na srečo je David Gordon Wilson s fakultete MiT kakšnih 50 let kasneje odgrnil pajčevino in s svojimi študenti ta, skoraj pozabljena kolesa obudil nazaj v življenje.

Kaj je tako posebnega na ležečih kolesih? Kakšne so njihove osnovne značilnosti in najpomembneje, prednosti ter slabosti v primerjavi s klasičnimi kolesi? Kaj nekoga prepriča, da se odloči za kolesarjenje leže? In kako to, da po vseh teh letih ležeča kolesa niso bolj razširjena?

Kljub resnično številnim različicam ležečih koles imajo le-ta nekaj skupnih lastnosti, ki jih ločijo od klasike. Njihova posebnost je predvsem velik sedež, ki zaradi svoje oblike zahteva spremenjen položaj gonilk. Tako je gonilna os pri lezikolesih daleč pred sedežem in večinoma višje od sedišča, kar je vzrok, da ležeči kolesarji vozimo z nogami naprej. Teža se v tem položaju iz zadnjice preseli na cel hrbet in tudi vidno polje se dvigne iz tal na okolico, brez da nam bi bilo potrebno dvigovati pogled. Tako spremenjena oblika okvirja in položaj kolesarja pa s seboj prineseta tako prednosti kot slabosti.

Negativne posledice drugačne geometrije

Največja pomanjkljivost lezikoles je dejstvo, da se ležeči kolesar uradno ne more udeleževati klasičnih kolesarskih dirk, hkrati pa ne obstaja mednarodno podprta alternativa. Ležeče kolesarjenje tudi ni olimpijski šport. Obstajajo sicer manjša tekmovanja, ki se jih udeležujejo lezikolesarji iz celega sveta, ampak brez večje medijske odmevnosti. Brez medijev pa ni širše publike, vidnih posameznikov v športu, reklame in posledično komercialnega interesa za večja podjetja ter sponzorska sredstva. Tako kljub sicer konstantni rasti ležečega kolesarstva to ostaja v domeni manjših podjetij z butično ali maloserijsko proizvodnjo in s tem omejenimi razvojnimi sredstvi.

• težji okvir : ležeče kolo tehta nekje od 10 do 18kg brez dodatne opreme. Vsekakor nekaj več, kot običajno kolo v istem cenovnem razredu. Vzrok leži v večinoma večji razdalji med gonilko in pogonskim kolesom in s tem večjimi strižnimi silami na okvir, ki hkrati nima možnosti izkoriščanja trikotne konstrukcije.
• počasnejše vzpenjanje : na običajnem kolesu lahko kolesar vstane in s tem izmenjuje aktivne mišične skupine. Pri ležečih kolesih je položaj zgolj eden, tako se ves čas uporablja ista skupina mišic. Priporočljivo je hitreje vrteti pedala, prvi pogoj so pa vsekakor dobro natrenirane mišične skupine. Svoje seveda prispevata tudi višja teža kolesa in v večini primerov prisotno vzmetenje.
• redkost : klasično kolo lahko danes kupite v praktično vseh trgovskih centrih, medtem ko so ležeča kolesa v Sloveniji na razpolago za preizkus zgolj pri UdobnoPoSvetu.si v Bistrici ob Dravi in na organiziranih testnih dneh po Sloveniji. Ker pa gre za butično ali maloserijsko proizvodnjo, so tudi cenovno manj dostopna.
• obremenitev kolen : ker je hrbet naslonjen na fiksno podlago sedeža, je mogoče doseči večji pritisk na pedala kot na običajnem kolesu. Na tem ne morete pritisniti na pedalo z dosti večjo silo od vaše teže, ker se telo prej dvigne, kot se obrne pedalo. Na ležečem kolesu pa se lahko oprete na naslonjalo sedeža in s tem močno povečate pritisk na pedala in seveda hkrati na vaša kolena. To je slabo za kolena in z zdravstvenega vidika ni priporočljivo, zato je bolje uporabiti nižjo prestavo in vrteti pedala hitreje, zaradi česar pa ne boste nič počasnejši.

• nižji položaj sedenja : sprva imajo novopečeni ležeči kolesarji občutek, da sedijo zelo nizko in jih moti, ker ne vidijo čez avtomobile ter imajo občutek, da jih bodo ti težje opazili. Vsekakor je potrebno poskrbeti zase in za svojo varnost. Za varno vožjo v prometu veljajo ista pravila kot za običajna kolesa. Ležeči kolesarji pa smo že zaradi drugačnosti in redkosti včasih kar preveč opazni.
• otežen pogled nazaj : ker ima ležeči kolesar hrbet naslonjen na sedež, se težko obrne nazaj. Za obračanje nazaj je – odvisno tudi od naklona sedeža, potreben večji napor, saj je treba dvigniti zgornji del trupa. Zaradi tega ima večina ležečih koles vzvratno ogledalo na kolesu samem, ali ga ima kolesar na čeladi oziroma očalih.
• poten hrbet : če ste nagnjeni k potenju, boste imeli v poletni vročini brez ustrezno zračne podlage moker hrbet. Obstaja kar nekaj različnih podlag, od katerih je najbolj zračna VentiSit blazina, ta pa je posledično nekoliko manj udobna. Obstajajo pa tudi kombinirane rešitve, s katerimi je moč doseči zadovoljive rezultate za še tako zahtevne.
• opaznost : zliti se z okolico je praktično nemogoče. Povsod, kjer se boste pojavili, se bodo ljudje obračali za vami. Marsikomu se boste zdeli tudi “smešni”, kar pa niti ni nujno slabost… vsekakor pa ležeče kolesarjenje ni za vsakogar.

Pozitivne lastnosti ležečih koles

Iz zgodovine razvoja ležečih koles vemo, da je nastalo zaradi zaskrbljenosti Charlesove žene o varnem kolesarjenju njunega sina Georga. Pri pozitivnih lastnostih pa želimo bolj kot varnost izpostaviti udobje. Že zelo zgodaj je tudi postalo jasno, da je kolo zaradi ležeče pozicije kolesarja in s tem boljše aerodinamike izredno hitro in kmalu se je to potrdilo tudi na kolesarskih tekmah.

• hitrost : Pri običajnem kolesu se več kot 70% energije pri visokih hitrostih potroši za premagovanje zračnega upora. Pri lezikolesu se ta procent zaradi dosti boljšega aerodinamičnega profila izrazito zmanjša, kar pomeni več energije za pomikanje naprej. Bistvena prednost je torej višja hitrost pri enaki vloženi energiji, ali gledano drugače, manj napora za doseg enake razdalje.
• večja varnost : na običajnem kolesu je večina nesreč takšnih, kjer se kolesar prevrne preko krmila z glavo naprej. Najbolj je torej na udaru glava. Ležeči kolesarji smo bližje tlem, zmeraj z nogami pred sabo in se običajno zvrnemo na stran. Nižje težišče in bolje razporejena teža pa pripomoreta tudi k bolj varnemu zaviranju.

• udobje : Cel dan preživeti na ležečem kolesu je nekaj povsem nebolečega. Velik položen sedež podpira zadnjico in cel hrbet, roke ležijo sproščeno ob telesu, glava je v naravnem položaju s pogledom naprej. Nobena teža ne deluje na ramena ali zapestja, zadnjica je razbremenjena in ni potrebno napenjati mišic v vratu, da bi videli predse.

• brez bolečin v križu : Veliko kolesarjev ima na klasiki težave s križem prav zaradi prisiljene drže. Na lezikolesu je hrbtenica v naravnem, neobremenjenem položaju, naslonjena na ergonomsko oblikovan sedež.
• sproščen gornji del telesa : ramena, roke in zapestja so na ležečem kolesu povsem razbremenjena. Verjetno ni klasičnega kolesarja, ki ne bi kdaj občutil otopelosti v prstih in dlaneh (Carpal Tunnel Syndrome). Pri prenosu teže na zadnjico, da bi malo sprostili roke, pa še poslabšamo aerodinamičnost in hkrati povečamo pritisk na intimne dele, kar je neprijetno. Na ležečem kolesu vse to postane le še neprijeten spomin.

• razgled : zaradi nagnjenega sedeža ležeči kolesar ne gleda v tla, ampak predse, kar odpira širok panoramski pogled na pokrajino in dogajanje v okolici.
• odprt prsni koš : z rokami ob telesu pri krmilu pod sedežem je prsni koš razširjen in s tem imajo pljuča večjo kapaciteto za zajemanje svežega zraka.
• neobremenjen presredek : Pri običajnih kolesih lahko majhna površina sedeža povzroča bolečine ali otopelost intimnih delov. Znano je tudi, da težave s prostato in kolesarjenje ne gredo skupaj. Z ležečimi kolesi se to spremeni. V ležečem položaju namreč kolesarite brez pritiska na vaše intimne dele.
• prebija led : lezikolesarji smo povsod deležni radovednih pogledov in občudovanja. To je lahko seveda tudi razlog proti, odvisno od posameznikove osebnosti. Vsekakor se nikjer ne bo zgodilo, da vas ne bi opazili in kaj hitro boste imeli temo za pogovor.
• dober trening za noge in zadnjico : na ležečem kolesu je v uporabi več mišičnih skupin v nogah in zadnjici, gornji del telesa pa je povsem sproščen. Najbolj aktivne so zadnjična mišica, notranje in zunanje stegenske mišice ter kita mišic, ki krčijo koleno. Velja povdariti, da je potrebno razviti “ležeče noge“ za doseganje istih hitrosti pri vzponih kot s klasičnim kolesom.
• brez posebnih oblačil : na lezikolesih kolesarska oblačila niso potrebna. In prvo, česar se boste z veseljem znebili, so podložene hlače. Običajne kratke hlače bodo čisto dovolj. Brez težav lahko uporabite vaša tekaška oblačila. Tudi majice z žepi na hrbni strani ne bodo potrebne, ker jih ni možno uporabljati. Prav tako ne boste nikoli več pozabili kolesarskih rokavic, ker jih na ležečem kolesu sploh ne boste potrebovali.

Največja pridobitev ležeče scene pa so pravgotovo tricikli, ki poleg neizmernega udobja hkrati odpirajo možnost kolesarjenja tudi tistim, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo na klasično kolo. To je svet enakih možnosti za vse in hkrati največja prednost ležečih koles – prilagodljivost: kolesarjenje za resnično vsakogar! Naslednjič bomo torej pogledali v svet ležečih triciklov.

 Avtor: Peter Osterveršnik